Supervizijski večer – 7.5.2020
9 članov Društva za supervizijo, koučing in organizacijsko svetovanje se nas je sestalo na Supervizijskem večeru z naslovom »Supervizor v virtualnem svetu«.
Namen srečanja je bil raziskati možnosti, ki nam jih ta način dela ponuja. Osredotočali smo se na iskanje možnosti, rešitev, pogledali, kje vseeno so prednosti tovrstnega načina ter skušali iskati načine, kako se soočiti z virtualizacijo širše družbe, ki se odslikuje tudi v našem delu.
Tekom srečanja smo se osredotočali tako na vsebino (podana vprašanja že ob vabilu) kot tudi na proces. Delali smo v Zoomu. Vzporedno smo si torej pogledali še nekatere trike, možnosti, ki jih pri vodenju ponuja Zoom: deljenje ekrana; možnosti za uvodno »vreme« na začetku srečanja; delitev v podskupine; izpostavitev ključnih besed srečanja v rubriki »Chat«; možnost nastavitve evalvacijskega vprašalnika ob koncu.
Predvsem pa smo ponovno imeli čas in prostor, da smo se srečali, videli.
Po uvodnem vremenu smo pričeli z delom v podskupinah: tri vprašanja so nas vodila skozi srečanje – vsako vprašanje si obdeloval v drugi skupini.
Prvo vprašanje je bilo »Kaj mi ta »nov« način delovanja ponuja – kje so njegove prednosti?«
Podskupine so poročale in podale različne odgovore. Nekateri so bili enaki:
– pridemo v kontakt sploh z ljudmi, ko je to sicer nemogoče, z ljudmi ki so nam blizu in več ljudi hkrati,
– da lahko npr. vodimo supervizijo tudi v pižami J
– ni se potrebno toliko usklajevati;
– prihranek v času;
– razmere so nas prislile, da se ukvarjamo s tehnologijo – navkljub bolj ali manj močnem odporu, možnost širitve lastnih kompetenc;
– stroški prevoza;
– odpadejo številni izgovori, zakaj se srečanj ne moreš udeležiti;
– zdravstveni vidik: zaščita članov skupine;
– več kanalov komunikacije (pogovor, omejena neverbalna govorica in »Chatanje«;
– priložnost, da lahko se vidimo in govorimo, se srečamo.
Naslednje vprašanje se je vrtelo okrog ovir in tudi o tem, kako lahko ovire uporabim v svoj prid:
– učenje o tehnologiji;
– ni osebnega stika, kar se zdi kot da je malo večja adistanca;
– ni tako toplo;
– včasih deluje sterilno;
– spletna nespretnost in priložnost, da se zdaj učim;
– postavlja se vprašanje, če je dobro iti s skupino, ki še ni dobro povezana, v spletno delovanje;
– manj spontanosti
– sigurno je večji poudarek na verbalni komunikaciji, veliko bolj v ospredje pride sam govor;
– vprašanje, kaj pomeni ta način za komunikacijo, da počakaš, koliko slediš drugim in drugim kanalom branja komunikacije drugega;
– ni več kovčkov, kavic, keksi, pripomočki, ki so prispevali k občutku povezanosti, varnosti … zdaj so novi načini , vizualni, avdio…
– zavedanje, da vsem ne ustreza ta spletni način in da nekaterim zelo ustreza ali mogoče še bolj;
– še bolj pozorno je treba poslušati druge;
– siljenje iz cone udobja in varnosti in preizkušanje nekaj novega.
Tretje vprašanje: Kako naj delujem, da se bom v novih okoliščinah bolje znašla?:
– se bom morala spustiti v novosti;
– da se tehnično še doučim – izpopolnim – čas je takšen, to terja od nas;
– ves čas se skušam prilagajat – izziv tehnologija – ta oblika medsebojnega učenja mi postaja zanimiva – v kombinaciji obojega – v živo in online;
– če hočem nadaljevati, se moram naučiti novih spretnosti in znanj;
– lažje delovati z ljudmi, ki jih poznaš v živo tudi na spletu; samo nadaljuješ tam, kjer si ostal, z novimi ljudmi pa je drugače;
– se mi zdi, da me te okoliščine bolj preplavljajo, kot da bi si vzel čas za razmislek, kako delovati. Tako da poskušam korak po korak usvajat vse skupaj. Ta medij mi ni blizu in čisto ga ne bom usvojil.
Srečanje je kar prehitro minilo. Udeleženci so bili s srečanjem zadovoljni: pomembno je bilo samo srečanje z ljudmi, ki si jih lahko videl po dolgem času. Pokazal se je interes za nadaljevanje supervizijskih večerov na tak način. Njihov namen je soustvarjati prostor:
- za druženje članov Društva in tudi širše;
- za kolegialno učenje in podporo.
Zatorej velja poziv vsem nam / vam. Da podelimo svoja znanja/izkušnje/razmišljanja – morda metode, tehnike, ki jih uporabljamo in jih lahko predstavimo ; se tako brezplačno učimo drug od drugega in ponovno zaženemo delovanje Društva tudi na tej ravni.
Iz današnjega srečanja se je izkazalo, da obstaja potreba po pogovoru o metodah/tehnikah/načinih dela preko spleta – kako metode, tehnike, ki jih uporabljamo v živo, prenesti/spremeniti v virtualno okolje?
Imaš kakšno idejo, predlog za naslednje srečanje, ki bo v juniju?
Piši na: drustvoskos@gmail.com
Marina in Jani
