Kako biti učinkovit superviznat?

Supervizant je udeleženec v supervizijskem procesu in pomembno je, da vidi povezanost dela in učenja, da ima dobro izhodiščno znanje in je dobro usposobljen, da prostovoljno in motivirano sodeluje s supervizorjem, ki si ga sam izbere.

Odgovornost za učenje je predvsem na supervizantu, supervizor omogoča okoliščine, supervizant, pa te okoliščine izkoristi, ali pa ne, v svoj prid. 

K uspešnosti procesa pripomre, če supervizanti:

  • supervizorju popolnoma zaupajo
  • prevzamejo odgovornost za lastno učenje in vsebino supervizijskega procesa, 
  • preverjajo svoje poglede ob pogledih supervizorja in ostalih članov skupine, 
  • s pomočjo supervizorja so usmerjeni v iskanje novih možnosti in načinov reševanja problemov.

Za čim boljši izkoristek supervizijskega procesa je potrebno, da supervizanti razvijejo določene sposobnosti, kot so : 

  • razumljivo opisovanje delovnih izkušenj; 
  • postavljanje vprašanj v zvezi s svojim delom; 
  • kritično opazovanje lastnega poklicnega delovanja; 
  • zmožnost reflektiranja svojega delovanja; 
  • poimenovanje uvidov, do katerih pridejo; 
  • prenos spoznanj v nadaljnje delo…

Supervizanti sami navajajo, da je za uspešnost procesa ključno: da je supervizant aktiven, se vključuje, upošteva dogovore, spoštuje zaupnost, prispeva svoj vidik, se razkriva, dela na sebi, prenese naučeno v prakso, sodeluje in prevzema odgovornost za svoj učni proces in doseganje lastnih ciljev.

Svojo vlogo supervizantje vidijo kot vlogo soigralca, ki predvsem analizira svoje delo, išče za sebe kar potrebuje in s postavljanjem vprašanj ter deljenjem svojih pogledov pomaga ostalim članom. Poleg tega skrbi za svoj učni razvoj, tako, da se uči od drugih in sam oblikuje rešitve iz ponujenega.

Učinkovito vedenje supervizantov: če pove kar si misli, zapiše svoja razmišljanja (refleksije), aktivno sodeluje, dela na svojem primeru, poskrbi, da dobi kar potrebuje, se posveti dogajanju na srečanju, izrazi drugačen pogled, se trudi, ne pametuje, ne komplicira, aktivno posluša, se vživlja v druge, dobro oceni, kaj, komu, kdaj in kako ter čemu povedati, upošteva dogovore in ne iznaša informacijo članih in dogajanju izven skupine …

Ovire na strani supervizantov: prevelika pričakovanja, strah, negotovost, regresivno vedenje, racionalizacija, intelektualizacija, izmaličenje realnosti, različni obrambni mehanizmi, nepripravljenost za rast, odpor do sprememb, preveliko prevzemanje odgovornosti nase, nepričakovani življenjski dogodki in ne-dogodki, nepripravljenost reševanja konfliktov in slabo telesno počutje. Ni motiviran za delo na sebi, ne zaupa v supervizorja in supervizante, ima preveliko potrebo po potrditvah.

Potencialne ovire so še lahko: supervizant prevzame vlogo supervizorja, ima napačne predstave in pričakovanja v zvezi s supervizijo, ne sprejme supervizorja in njegovega načina dela, psihološke igre supervizantov: z igrami, ki jih igrajo nezavedno, se supervizanti skušajo izogniti superviziji zaradi skritih motivov, ki so pogosto različni strahovi: strah pred ocenjevanjem in precenjevanjem, pred odkrivanjem, zaradi slabih izkušenj itd.. Opisujejo tudi ovire, ki izvijajo iz načinov kako se supervizantje učijo: paradoksalni način razmišljanja, sindrom pomaganja, transferne in kontratransferne vsebine, paralelizem…

Ovira je tudi, če niso prostovoljno se udeležili procesa, če so bili napoteni in je to obveza in če so vzporedno vključeni v več procesov oz. izobraževanj.

Neučinkovito vedenje supervizantov: ne spoštuje dogovore, druge in supervizorja, vnaša konflikte, prevzema vlogo supervizorja, prelaga odgovornost, se upira, spodbuja konflikte, ruši proces, ne spoštuje dogovorov, zavzema preveč časa in prostora, ne pogleda vase in nase, ne spoštuje, pretirano vztraja pri svojem… Sem sodi tudi razdiralna komunikacija: krivi druge, grdo govori, ne posluša, kritizira, žali, vpada v besedo…

Izkušnje kažejo, da osebna zavzetost, iskrenost, prostovoljno sodelovanje, spoštovanje dogovorov, zaupanje v proces in supervizorja ter pogum za vstopanje v svoj notranji svet in razkrivanje povečujejo učinkovitost supervizije. 

Ko supervizanti niso pripravljeni se odpirati, deliti svoje izkušnje, ko želijo biti le opazovalci, se bodo manj učili in razvijali, saj niso aktivni udeleženci, ampak bolj pasivni opazovalci. Bolje se supervizantje vključijo in angažirajo v sam proces, več je možnosti za pozitivne rezultate supervizije. Podobno kot pri plesu, potrebno je, da nekdo vodi, ampak drugi mora tudi slediti, vodenje si lahko izmenjujeta in tako izmenično vodita, sledita, ujameta svoj ritem… 

Tako kot je supervizor v procesu nastajanja, se konstanto razvija, se tudi supervizant uči in se razvija v svoji vlogi. 

Ta vnos je bil objavljen v Naslovne objave, Nerazvrščeno, News, O superviziji. Zaznamek za trajno povezavo.