Srečevanja

Avtor: Janko Stergar

 Vstopim v nov začetek. Nova skupina. Nova odpiranja. Pričakovanja do sebe. Do drugih. Koliko spremembe in koliko sprejemanja je dobro? A si lahko v svoj nahrbtnik naložim še to? Kako naj se lotim pisanja? Spraševanja in potem čakanje.

Odgovori se razgrinjajo z zamudo. Najbrž so ves čas tam nekje, ležijo v naši prihodnosti, v točki rešitve, kot bi rekel Nemetschek[1], in čakajo, da jih razgrnem. Apliciram vajo s črtami razvoja. Postavim se na »točko nasmeha« in pogledam naprej, proti oknu, v prihodnost. Čutim polnost mišic, lagodnost diha, prijetno utrujenost a hkrati aktiviranost in živost telesnega. Vidim sliko petih glav, ki se stikajo v idejah, stapljajo bliže in se oddaljujejo. Pred seboj imajo velik plakat in veliko pisanih flumastrov. Smejijo se. Združujejo odgovornost profesionalnosti in lahkotnost smeha. Pomislim, da sem s tem razgrnil odgovore, stopil naprej, da bom lažje nadaljeval zdaj.

Obrnem se proti točki »zdaj«. Tja prenesem to sliko in občutenje. Stopim v točko sedanjosti. Preverim, kaj sem slišal in videl. Začutim to. Roke in noge so pripravljene na akcijo. V glavi se premikajo ideje in iščejo pot ven. Sedem za računalnik in umaknem ovire, ki sem jih sem prinesel sam. Pišem. Prsti se hitro premikajo po računalniku. Nekje v ozadju se premika žena, tolče po posodi, se obrača k meni in se spušča v svoje spomine o starejšem: solzne oči ima. Spomin na Toneta in na del težjega dela poti, ki sva jo prehodila skupaj.

Pomislim na preplet vseh časovnih dimenzij in na njihovo stikanje v nekaterih točkah. O pogumu, ki je pomemben, da stopimo v katerokoli izmed teh dimenzij. Bodi tukaj in zdaj, bi najbrž pripomnil kakšen geštaltist; jemlji iz preteklosti, a zgolj toliko, kot to vpliva na sedanjost; pojdi v preteklost: sedanjost lahko razumeš samo, če boš dodobra razumel preteklost, bi dodal analitik; poglej naprej, postavi si cilje, stopi v prihodnost in poglej, kaj ti še nerojeno lahko da v sedanjosti, bi pripomnil kak kovč. Najbrž ne gre za prav ali narobe. Različno vstopamo v polja Drugega, odpiramo različna okna, kot bi rekel Kreslin, a z nameni, ki so bolj ali manj skupni in produkt katerih je vedno znova neko Srečanje. Ki spremeni Drugega in mene. Vajenci smo, bi najbrž dodal Hemingway. Celo življenje.  Vajenci srečevanj.

Tukaj nastajajo  nova stičišča in izhodišča za njihova udejanjanja.


[1] Ideje se nanašajo na »Delo s časovnico« iz knjige P. Nemetschka in K. Theuretzbacherja (2021) »Kovčing in sistemska supervizija s srcem, rokami in razumom«.

Ta vnos je bil objavljen v Nerazvrščeno. Zaznamek za trajno povezavo.